PO^ITUVANI
Pred da po~nam da go pi{uvam tekstov dolgo vreme razmisluvav bidej}i mnogu mi e polesno da gi ispeam pesnive, bez prekin da vi peam den i no} odkolku da napi{am redovi za niv, za pesnite. Isto kako i jas mo`ebi i vie ste se zapra{ale koga i kade se sozdavani, vo koe vreme, dali vo temnata no}, na izgrejsonce, na golemata `ega, rabotej}i, vo delnik, ili na svet den, vo meana piej}i, pla~ej}i, treperej}i, smireno vo samotija ili ...??? Mnogu pra{awa, mnogu dilemi. No, mislam deka odgovorot }e si dojde sam po sebe, ~itaj}i t.e. peej}i gi pesnite. Na{iov makedonski narod ili lu|eto {to se tuka rodeni imaat nekoja posebna energija, sakaat da sozdavaat, da tvorat, da gradat za da ostavat ne{to zad sebe za slednite generacii. taka si e ovde, taka bilo, taka i }e bide - od damnina, za na vek.
Pesnata e magija od koja {to nikoga{ ne mo`eme da se oslobodime, taa e vo nas, dlaboko vgnezdena vo damarite, vo du{ata, vo srceto, vo krvta, vo koskite. Od golemata `ega }e se sokrieme pod senka, od silniot do`d pod suvo, od veterot vo zavetrina, ama od pesnata ne mo`e{ da izbega{, da se sokrie{, taa e na{a ve~na pridru`ni~ka od lulkata, pa se do krajot na `ivotot.
Sonceto se ra|a so utrinskata zora i si odi kon zalezot. Mesecot se ra|a so zalezot i si odi, si odat i godi{nite vremiwa, denovite, nedelite, godinite, vekovite, a pesnata ostanuva vo nas za da ne jaknee, da ne krepi vo te{kite migovi, da ni dava nova sila, nova energija. Pesnata e kako vinoto:kolku postara, tolku poslatka, po mila. Ako ja po~ituva{ i saka{, taa }e ti vozvrati mnogukratno. Ne trudi se da ja zarobi{, da ja stavi{ vo prangii bidej}i ne mo`e{, a taa tebe mo`e. Mnogu junaci samo zaradi edna pesna le`ele vo crni temni zandani. Taa e golema prijatelka, no i golema predavni~ka. Ne sakaj}i }e se zatekne{ kako si pi{til nekoja solza slu{aj}i ja omilenata pesna. Taa gi razne`nuva, gi omeknuva i najtvrdite kameni srca, so nea se ispile mnogu oki vino i lita rakija.
Mene me ma|epsa, me zarobi, me natera da ja zasakam i zasekoga{ da i ostanam veren i da bidam so nea. Ne sum niti prviot, a ni posledniot koj {to znae deka na{ata pesna makedonska ja sakaat site. Sum bil vo mo`nost da {etam niz pove}e zemji, da ja peam, da slu{am i drugite kako ja peat. Na Balkanov se peat mnogu makedonski pesni, no pesnata za MAKEDONSKOTO DEVOJ^E se pee mnogu po{iroko niz svetot, duri i do dale~nata zemja na izgrejsonceto. Ne e edno devoj~e, ne e sade kaj nas vo Makedonija, gi ima nasekade pod sonceto, no na{evo, makedonskovo e najli~no, najmilo i od nego ne }e se rodi poubavo. Toa e zdravec v planina, neven v gradina, tetovsko jabol~e, ohridska riba letnica, lerinsko kutiv~e, bitolska qubovxijka, solunsko simit~e. Od cvetnata gradina se natpejuva so slavejot v planina, taa e nesre}nica {to pla~e den i no} izmamena od prvata qubov. Gi mami ergenite, gi kr{i nivnite srca, gi ostava da le`at bolni v postela so nedeli, so godini. Duri i sonceto podzastanuva da ja slu{ne nejzinata pesna. Ete zatoa si ja sakam na{ata pesna MAKEDONSKA iskonska, pradedovska i zatoa ja napraviv ovaa zbirka od stari makedonski narodni i obnarodeni pesni, za da se potsetite na niv, za da ~itate peej}i, da zapeete ~itaj}i, za mometo, ~upeto, momi~eto makedonsko.
I neka te~e ovaa reka nepresu{na, bistra kako momina solza, neka te~e za na vek.
Avtorot
.bmp){kind=small}
